Benjamin in Brecht v izgnanstvu.

4. julij. Včeraj zvečer. Brecht v pogovoru o Baudelairu: Saj nisem proti asocialnemu - sem proti nesocialnemu.
3. avgust. 

Brecht: Načrtujejo opustošenje neizmernih razsežnosti. Zato se tudi ne morejo zediniti s cerkvijo, ki prav tako razmišlja v tisočletjih. Tudi mene so sproletarizirali. Niso mi vzeli le moje hiše, mojega ribnika in mojega avta, temveč so mi ukradli tudi moj oder in moje občinstvo.
25. avgust. Brechtovo vodilo: Ne smemo se navezati na dobre stare stvari, temveč na slabe nove.

Walter Benjamin, Pogovori z Brechtom, Svenborški zapiski, 1938

WALTER BENJAMIN (15.7. 1892 - 26. 9. 1940)

Walter Benjamin v pariški nacionalni knjižnici, kjer je nastajala njegova Mala zgodovina fotografije, Foto: Gisele Freund, ki je kot on emigrirala iz nacistične Nemčije in na pariški univerzi leta 1936 doktorirala na temo Francoska fotografija v 19. stoletju.

Benjamin se je umikal pred grožnjo taborišča teden dni peš preko gorskega predela med Francijo in Španijo. V žepu je imel vizo za ZDA, vendar so dan, preden je prestopil mejo, v Franciji spremenili zakon za prebivalce z nemškim potnim listom - če so hoteli zapustiti državo, so morali imeti izstopno vizo. Ko je izčrpan prišel do španske meje, so mu povedali, da ne more zapustiti Francije. Naslednje jutro so ga v sobi vaškega prenočišča našli mrtvega. Domnevajo, da je naredil samomor.

Njegovo kratko življenje bi kak tukajšnji cinik, pogreznjen v udobje domačije, lahko opisal takole. Rodi se leta 1892 v Berlinu, v judovski družini. Študira filozofijo in književnost (namesto da bi študiral kaj bolj koristnega in postal na primer mizar, morda železokrivec ali pa fuzbaler, ker je fuzbal edini pravi šport, medtem ko so vsi drugi športi zgolj rekreacija, kot trdi tukajšnji medijski guru!), kot študent je vodja radikalnega judovskega študentskega gibanja. Leta 1925 na univerzi v Frankfurtu zavrnejo njegovo znanstveno delo z naslovom Izvor nemške tragične drame, češ da je preveč nekonvencionalno in ima preveč osebnega sloga (sic!). Leta 1933, ko pride na oblast Hitler, odide v Pariz, kjer sreča Hannah Arendt. Oba seveda strahopetno bežita pred nacisti, namesto da bi se bojevala zoper sovraga in za domovino. Adorno in Horkheimer ga povabita v ZDA, kamor se tudi napoti. Na francosko-španski meji v kraju Port-Bou ga ujamejo gestapovci. Na današnji dan stori samomor, ker noče ostati v njihovih rokah, saj ve, kaj ga čaka.
Cinik bi seveda sklenil, da je sam kriv za vse, da je bil pravzaprav strahopeten dezerter, kakršni so današnji moški begunci, ki poniglavo bežijo iz Iraka, Afganistana ali Sirije in hočejo priti v Evropo, da bi še tukaj povzročali probleme.   Dušan Rutar
http://za-misli.si/kolumne/dusan-rutar/2492-jelincic-o-beguncih-in-dezerterjih-ter-vnovic-o-fasizmu

Utopljeni deček na plaži je slika našega sveta. To je rezultat vojne, v kateri sodeluje Evropa kot razdiralna sila.Vojna je grda in umazana in ima uničujoče učinke na človeška telesa. (...) Estetiziranje nasilja je privilegij fašizma. Neetično in proti vsem normam civiliziranega obnašanja je objavljanje fotografij politikov, ki proti prosilcem za status pod mednarodno zaščito uporabljajo sovražni govor, hipokrizijo in birokratski hlad.

Ervin Hladnik Milharčič, Delo, 5. 9. 2015

BILD-EXKLUSIV-INTERVIEW MIT UNGARNS MINISTER-PRÄSIDENTEN VIKTOR ORBÁN

BILD, 12. 9. 2015

Madžarska je potrdila, da je zapečatila mejo s Srbijo

kot tudi, da so začeli veljati novi  kontroverzni zakoni proti migrantom .

15. 9. 2015