Fotografije so podobe (images), 

ki niso kopije ničesar, zato so imageless. 

so zato bistvo tega, kar se lahko pojavi. 

Theodor W. Adorno (1903-1969)

Intervju z ARNEJEM HODALIČEM

Dobila sva se kar na terasi apartmaja Ravbar v Novem mestu, pripravljal se je na večerno projekcijo na Fotopubu. Na parkingu je stal golf z ljubljansko registracijo, ki so se mu prepričljivo poznali letni časi in kilometri. Priznam, da sem se vprašala, komu pripada.

• Fotografija ni posnetek realnosti, ni interpretacija, ampak je konstrukcija realnosti.

AH: Absolutno to drži. Fotografija še nikoli ni bila realnost sama. Dodal bi, da je to konstrukcija želj in hotenj avtorja fotografije. Skozi avtorjev pristop se nariše fotografija, pristopi so lahko takšni in drugačni, zato je tudi prikazana realnost takšna ali drugačna. Kar vidimo na fotografiji, je zmeraj odraz avtorjevega pristopa, načina in gledanja.

• Fotografija je tudi del kulture, konvencij, navsezadnje. Podobe so lahko del estetike, pa tudi politike.

AH: Ja, seveda so. Ampak ravno to je tisto, zaradi česar fotografije ne morejo biti realnost, ampak so odvisne od avtorja, ne od realnosti, v kateri so nastale.

• Zanima me vaš pogled na to, kako se lahko fotografije vklapljajo v kulturni imperializem in kako se proti njemu borijo.

AH: Nekateri se poskušamo boriti, nekateri se vklapljajo. Ker je fotografija  odsev avtorjevih hotenj, torej moja fotografija odraža, kako vidim stvari v kulturnem ali političnem smislu. Na primer, če greva v Palestino delat izraelski fotograf in jaz, ki sem na strani Palestincev, bova prinesla čisto drugačne fotke.

• Verjamete v moč fotografije?

AH. V moč fotografije? Niti slučajno. To je vse en sam blef! (se nasmeji)

• To zveni paradoksalno.

AH: To je shizofreno, ja, ne samo paradoksalno. Poskušaš nekaj naredit, seveda veš, da ne moreš nič naredit, obenem se še trudiš. Potem se sprašuješ, zakaj se trudiš. Ali zato, ker drugega ne znaš, ali ti res tako čutiš, ali se trudiš, ker od tega živiš? Tu nastaja več vprašanj. Ampak zagotovo to ni lahka situacija, da fotografije nimajo nobene moči. Moč imajo danes samo pokvarjeni politiki in noben drug.

• Najbrž je bilo od nekdaj tako.

AH: Verjetno. Tudi če si na strani dobrih, ne moreš nič narediti.

• Ta paradoksalnost najbrž bega vsakega, ki poskuša biti pošten do sebe. Vi ste veliko delali v neevropskem prostoru. Kako opredeljujete razlike v svetu: kot vzhod - zahod, bogati –revni …

AH: Delim na Zahod in Tretji svet. To je bolj izrazoslovje kot prepričanje. Zavedam pa se, da živimo v parih procentih najbolj privilegiranih državljanov. Tega se je treba zavedati. V vsakem od nas pa je zlo, ki ga ne bomo mogli nikoli izkoreniniti. Nisem še spoznal nikogar, ki ga ne bi imel v sebi. Mogoče, da gre za samoohranitveni nagon in nezavedno. Egoizem je še mila oblika tega zla.

• Vi ste bili verjetno priča mnogim prizorom, kjer je šlo za trpljenje, ki si ga v našem razvajenem svetu ne znamo niti predstavljati.

AH: Trpljenje in kar je še huje, nemoč teh ljudi. Mi imamo izbiro, mi se tukaj nekaj važimo, gremo tja v neki tretji svet, pa hodimo blazno korajžno po minskih poljih, tako kot jaz to skozi delam, ampak zvečer si lepo v hotelu, ena zvezdica, dve zvezdice, se stuširaš … Oni pa še naprej hodijo po minah, to je zelo … zoprn občutek.  Rad priznam, da ne bi zamenjal z njimi, da sem rajši v hotelu.

• Imate kdaj slabo vest?

AH: Vseskozi.

• Kako se soočate s tem?

AH: Ja, težko. Zelo težko. A se ne vidi? (se nasmeje, kot da ga smeh osvobaja bolj kot odkrito samopriznanje)

• Zanima me, kaj menite o  tejle misli Johna Bergerja:

»Podoba nasilja, ki jo ujame kamera, je dvojno nasilna. In obe nasilji krepita isto nasprotje:

Med fotografiranim trenutkom in vsemi drugimi trenutki. Gledalec fotografskih posnetkov vojnega trpljenja doživlja šok zaradi lastne moralne neustreznosti.«

Je to isti šok, ki ga doživlja fotograf?

AH: Bi rekel, da ja. S tem, da imaš kot fotograf še občutek nekega poslanstva, ki je seveda čisto lažen. Je to in še več. Ampak, vprašajte se globoko, tako gledalec kot fotograf … Redki bodo priznali, v literaturi je tega sicer veliko, osebno pa bo malokdo rekel: Nisem to jaz, super. The best! Nisem, dobro je, naj bo on, samo da nisem jaz! Pretiravam, saj se razumemo. Toda to je en velik 'catch' socialne fotografije, da na nek način še bolj spodbuja to Zlo.

• To razliko?

AH: To dvojnost, ki si jo nekateri priznamo in nekateri ne.

• Berger se je par desetletij nazaj vprašal …

AH: On se je veliko spraševal, ja (Arne se spet nasmeje).

• Mislim, da je OK, da se sprašujemo (se nasmejem tudi sama)

No, Berger se je vprašal, ali je sploh možna alternativna praksa profesionalnega fotografa. In si odgovori nikalno, da sistem tega ne dopušča. Da pa se fotografije lahko uporabljajo v skladu s prakso, namenjeno alternativi.

Kaj se zgodi, ko so posnetki tukaj?

AH: Potem je prva misel, kako bi jih prodal, da bi preživel. (se seveda spet široko zasmeje) Kaj mislite, da mene živi mana z neba in da tile (zamahne nekam proti mestu) ne razmišljajo isto. Poglejte, tale revež se je pripeljal še s slabšim avtom iz Rotterdama (Otto Snoek,op T.P.). Verjamem, da tudi on tako razmišlja.

• To je precej …

AH: Ja, saj smo že rekli.

• Kaj, če so na potezi drugi, ne fotografi? Berger pravi, da je treba vzpostaviti kontekst, v katerem bi fotografija dobila drugačno branje, da se jo postavi ob druge fotografije in besedila.

AH: Jasno, treba jih je postaviti skupaj z besedilom. Sicer je to l'art pour l'art, to pa je potem čisto nekaj drugega, potem ne govorimo več o dokumentarni fotografiji, ampak o umetnosti. Dokumentarna fotografija pa vsaka potrebuje razlago in, če se postavimo na realna tla, taka, kjer sem jaz, ker Berger je le filozof, če gremo k ustanoviteljem Magnuma (Kappa, Bresson …) Kaj je bil njihovo geslo? Iz Magnuma nobena fotografija brez podnapisa! Od leta 1947, ko so ga ustanovili, in velja še danes!

• Stati izza fotoaparata ali kamere vzpostavlja distanco do tistega, ki je fotografiran ali sneman. Vzpostavlja tudi neke vrste premoč, če to fotograf hoče ali ne, vsekakor tehnološko premoč, zlasti še, če so na 'drugi strani' situacije Tretjega sveta.

AH: Če so. A ne me enačit s fotografom Tretjega sveta. Delam tudi v Evropi, npr. v Švici sem fotografiral atomske raziskave. Tam sem bil proti njim bistveno bolj šibek s svojim aparatkom.

Ja, seveda, je distanca, ampak tako do Tretjega kot do našega sveta. Ni seveda isto, je pa podobno.

• Je mogoče to distanca, ki pomaga prenesti te zahtevne trenutke, situacije nasilja?

AH: To ni problem. To moraš razčistit v glavi, preden boš to delal. Kako? Ko se enkrat odločiš, si zgradiš zid v sebi, nepreskokljiv – dokler delaš na terenu. Ko prideš domov, se ta zid seveda malo poruši, za kratek čas. Preden greš znova na teren, ga spet vzpostaviš.

• Vtis imam, da je malo žensk med 'elitnimi' uveljavljenimi fotografi.

AH: Ne bi rekel. No ja, jih je manj, ampak jih je par tako dobrih, da se lahko mnogi moški skrijejo.

·         Nisem vrednotila, ampak sem govorila o tem, da jih je manj. Zakaj?

AH: Res jih je malo manj. Mogoče zaradi samega začetka, ko je bila fotografija bolj stvar tehnike. Saj je tudi manj pilotk …

·         Ali zaradi terenskega dela, zahtevnega premikanja po svetu?

AH: Saj ni treba, da se veliko premikaš, da hodiš samo po nekih 'svinjarijah' in vojnah. Lahko delaš v svojem kraju. Na primer Abbie Trayler, ona je delala 'doma', sicer na nekih čudnih koncih, ampak je to bilo v Londonu. Zvečer je lahko šla domov in si naredila večerjo.

·         Ja, ampak Abbie je bila tudi v Darfurju, Etiopiji …

AH: Mislil sem na to razstavo, Stil human stil here.

·         Ste bili na njeni razstavi. Se vam zdijo takšne razstave potrebne?

AH: Hm, ja. A kaj se bo zaradi tega zgodilo, spremenilo? Mene to bolj skrbi. Če bi pa rekel 'ne', lahko tudi sam takoj neham delat. Ne vem, kako Abbie gleda na to, ona je mlajša. Ko sem bil mlajši, sem drugače gledal na to, spremenila me je vojna na Balkanu. V svoji karieri sem enkrat samkrat videl direktno korist od svojega dela. Enkrat samkrat. To je bilo fantastično. Šlo je za Pakistan.

·         Človek lahko živi od tega. Nekaj časa že …

AH: Ja, nekaj časa. Pa še v tem primeru se lahko vprašam, je šlo za moč fotografije ali za moč piara.

·         Se vam zdi sploh potrebno, razmišljati o podobah, ki nas obdajajo?

AH: Veste, nisem fotograf po duši,če bi bil, bi bil fotoaparat na mizi. Sploh ga nimam s sabo.

·         Ampak ste kaj?

AH: Dokumentarist, zapisovalec zgodb. Zato bom danes na Fotopubu govoril čisto nekaj drugega. Verjamem, da jih bo šlo pol ven. Če boste tam, boste videli.

·         Zdaj ste me motivirali. Imam pa vtis, da se mnogi fotografi trudijo delat zgodbe.

AH:  Če bi bil tukaj z nalogo, delati zgodbo, potem bi prišel s fotoaparatom. Midva pa sva govorila o vizualni percepciji sveta. To se pravi, imeti željo, zapisovati s fotografijo. Jaz te želje nimam. Dobim jo, ko delam zgodbo. To nima veze z estetiko.

·         Vas plačajo po reportažah ali po fotografijah?

AH: Nič nisem plačan, če povem direktno! Plačam sem tako mizerno,da je to smešno. Vozim starega golfa, ki je tako zgonjen kot tisti golfi, ki jih vozijo 'strojani'. Danes, ko sva se z Meto nekaj ustavljala in spraševala, si ljudje niso upali šipe odpret, so naju imeli za Roma … Fantastična izkušnja! (se spet 'prešerno' nasmeji). 

·         Če bi lahko izbirali, bi izbrali drugačno pozicijo v družbi?

AH: Kaj bi si želel? Da bi imel neomejene resurse, sponzorja, ki bi mi omogočil, da lahko delam, kar delam. Ne rabim denarja, ta golf je čisto v redu. Zdaj 90% živim od predavanj, doktoriral sem in sem docent na Visoki šoli za fotografijo, predavam tudi na FDV. Ampak to je plačano, ne smem povedat, kako malo … Kot urednik slovenske izdaje National Geographic, kaj mislite, koliko zaslužim? 460€ honorarja! In nobenih plačanih prispevkov. Pet Bonet, ki štrli kot fotograf v svetovnih merilih, ga moram vprašat, če ima za avto. To je to! Modni fotografi imajo hiše v Malibuju. Takih dokumentarnih fotk kapital ne potrebuje.

·         Kaj pa alternativni pristopi?Interenet?

AH: To nima nobene zveze z dokumentarno in reportažno fotografijo! Kaj so danes trendi? Poglejte POP TV, v vsakem prekletem dnevniku oglašujejo: Postanite naš sodelavec. To je popolna degradacija našega dela. Vsak lahko nekaj posname, si izmisli, npr. jetija v Kočevju. Cela zvrst neke profesije propada. Imamo pa 7 miljard fotografov s svojim mobilcem.

·         Boste to danes povedali publiki in mladim fotografom?

AH: Ne! Ja, če me bo kdo vprašal. Lahko me vprašate, bom povedal. (smeh)

·         Hvala, za poštenost in iskrenost, verjamem, da je treba o tem govoriti.

AH: Nič pa se ne bo spremenilo.

·         Morda ne gre za spremembe, ampak da nas ni sram pred samim seboj.

AH: To pa ja!

Arne Hodalič je zvečer res presenetil. Ne s svojimi odličnimi fotografijami, ker smo to od njega, mojstra fotografskega posla, pričakovali. Presenetil je s svojim odličnim pripovedovanjem. In to kljub temu, da ga je Chris de Bode prijateljsko prisilil v uporabo angleškega jezika. Če je fotografija globalni jezik, slovenščina pač ni in nikoli ne bo. Sicer pa, kdo potrebuje globalni jezik, globalno fotografijo, globalnost? Ali se ne bi sprijaznili s svojo nepopolnostjo, omejenostjo, protislovnostjo. Kot Arne, ki se sploh nima za fotografa, ki dvomi v njihovo poslanstvo, ki dvomi v moč fotografije, ves njegov pristop pa priča o tem, kako resno jo jemlje.

Novo mesto, julij 2009

INTERVJU z Abbie Trayler Smith

Abbie Trayler-Smith se je rodila leta 1977 in odraščala v južnem Walesu. Medtem ko je študirala pravo na Kings College v Londonu, je pričela fotografirati za študentski časopis. Po diplomi 1998 je kot fotografski samouk začela delati za Daily Telegraph.

Naredila je nekaj zanimivih fotografskih projektov: od pokopa Haile Selassija v Etiopiji, da pozabljene vojne v Sudanu, krizo lakote v Malaviju in obletnico napada na Pearl Harbour, Havaje in Falklandske otoke, pokrivala je področja, ki jih je prizadel cunami, vojno v Iraku, fotografirala ruandska polja smrti, z novinarskim veteranom Biloml Deedsom poročala o konfliktu v Darfurju in Sudanu. V septembru 2006 je odstopila od pogodbe z Daily Telegraph, da bi delala kot svobodna fotografinja za različne stranke in da bi lahko namenila več časa osebnim projektom. Zdaj jo zastopa Panos Pictures v Londonu. (www.abbietraylersmith.com)

foto: http://www.legatum.org/rise/photographers.html

Kljub svoji mladosti je prejemnica uglednih nagrad za svoja fotografska dela. Leta 2009 je v Host Gallery v Londonu predstavila svoj angažirani projekt Still Human, Still Here, v katerem je raziskovala in dokumentirala svet zavrnjenih prosilcev  za azil, ki živijo v londonskem podzemlju.  Dobili sva se v času festivala dokumentarne fotografije Fotopub  v Novem mestu, kjer je predstavila svoj londonski projekt in vodila delavnico dokumentarne fotografije.

• Fotografija ni niti odsev realnosti niti interpretacija realnosti, je konstrukcija realnosti. Kaj mislite o tem in kako vidite lastna dela?

ATS: Ne mislim, da gre za odsev ali za interpretacijo, ampak za mešanico konstrukcije in resnice. Kajti če želiš povedati zgodbo, moraš do določene mere konstruirati. Moj cilj, ne vem, če sem ga dosegla, je uporabiti metodo konstrukcije, da povem resnico, mojo resnico. Ne domišljam si, da je to končna beseda, ampak gre za mojo resnico. Naj povem, da sem najlepši kompliment za svoje delo kadarkoli dobila od migranta Alana, moškega, ki sem ga fotografirala v železniškem podhodu. Prišel je na otvoritev in povedal svojo zgodbo in se mi zahvalil, ker sem jim dala njihov glas.

• Gre res za 'glas' ali za 'obraz'?

ATS: Dobro vprašanje. Mislim, da gre za glas. Če te fotografija'nagovori', ima torej glas.

• Moj vtis je,  da gre na tej vaši razstavi bolj za' obraz'. Ni nobenih imen, komentarjev …

ATS: Delno je to zaradi načina tukajšnje razstave (v Novem mestu), v Londonu so bile fotografije oseb predstavljene tudi z njihovimi osebnimi zgodbami. Strinjam se, morate slišati glas teh ljudi, prebrati njihove zgodbe, poznati njihovo ozadje. To je tehnični 'zajeb', oprostite mojemu jeziku. Zato sem tudi predstavila  film (na večerni projekciji op. T.P.), v njem se ne sliši moj glas, ampak njihov, ker sem se tako zavestno odločila.

• Zakaj ste se odločili narediti tudi film?

ATS: Ker menim, da morajo ljudje slišati zgodbe od njih samih. Ko narediš razstavo in poskušaš javnosti posredovati sporočilo, je zelo dobro uporabiti multimedijski način in internet. Tako dosežeš več ljudi, najdeš novo publiko, ki je mnogo večja od tiste, ki jo imejo fotorevije.

• Odnos med besedilom in fotografijo: kako ga vidite?

ATS: Mislim, da fotografija govori sama zase. Dojeti je treba 'filing' fotke. Tekst je sekundaren. Najprej vidite sliko in se zgodi reakcija, potem šele se morda  zganete, da bi zvedeli več iz besedila. Zame je fotografija čustveno potovanje. V ljudeh, ki gledajo fotografije, želim zbuditi čustva. 

• A dogaja se, da fotografije manipulirajo s čustvi. Toliko bolj, kadar ne poznamo ozadja ali ni besedila.

ATS: To je le delno res. Če poskušate pokazati svojo verzijo sveta, še ne pomeni, da nameravate manipulirati, ampak nagovarjati v nekem smislu. Vi ste izpostavili negativni vidik. Seveda fotografije lahko manipulirajo. Ljudje so manipulirali s podobami že pred Kristusom. To ni nič pretresljivega. Ne vem, preprosto ne maram besede manipuliranje. Mislim, da rahlo izgublja pomen. Kajti iz tega sledi, da gledalec nima razuma ali lastne pameti.

• Se strinjam. Toda svet je prenapolnjen s podobami, razmišljanja ob njih pa je zelo malo.

ATS: Da, toda potem je treba vprašati direktorje družb, oglaševalce in TV postaje pa vse ljudi, ki uporabljajo podobe, da nas bombardirajo z njimi. Menim, da ni treba s tem vprašanjem gnjaviti fotografe, ki poskušajo ustvarjati avtentično delo.

• Kaj se zgodi s fotografijami, ko jih posnamete? Kakšen vpliv imate na to, kaj se z njimi dogaja?

ATS: Delam za agencijo Panos. Vanjo investirajo nevladne organizacije in dobrodelne ustanove. Ampak imate prav, v tem smislu nimam nobene kontrole nad fotografijami. Ne držim jih 'na kratko'. Morda se bom lotila tega projekta, povečati pregled nad tem, a ne še v tem trenutku.

• Vas to frustrira?

ATS: Ne, ampak gre za nekaj, na čemer želim delati. Jasno, cilj je imeti velik vpliv s fotografijo, a to je pot, dolga vse življenje. V tem smislu nisem frustrirana.

• Podobe so lahko del kulturalnega imperializma ali se proti njemu borijo. Kaj po vašem mnenju ustvarja črto razlike med enim in drugim?

ATS: Pravzaprav nisem o tem razmišljala. Ste jutri tu? Se lahko jutri zmenimo za drugi del? Prav rada bi razmislila o tem.

• Gre za zahtevno vprašanje ...

ATS: Nisem študirala fotografije, bolj čutim, da študiram življenje. Lahko vam pripovedujem o ljudeh. Nisem prepričana, ali vam lahko dam  inteligenten odgovor na vaše vprašanje. Mislim pa, da je ključ v integriteti fotografa. In nekateri jo imajo in nekateri ne. Ko srečam nekoga, ki dela z integriteto, vem, da sem srečala nekoga, ki je poseben. In od takšnih me zanima njihovo delo in njihovo mnenje.

• Na vaši prezentaciji ste med drugim omenili, da je bilo za vas impresivno odkritje, da je t.i. tretji svet neposredno vi soseščini, tako rekoč za vogalom vašega bivališča v Londonu. Torej ne nekje daleč in na distanci.

ATS: Da, mislim, da je povsod okoli nas in to je nekaj, kar bi morali kot človeška bitja ... Kaj naj kar čakamo?

• Torej, tretji svet v prevem svetu, tretji svet za vogalom. In vaša odločitev, da nekaj storite.

ATS: Ko sem delala za Daily Telegraph,  sem odhajala  na pot, prispela za dva tedna in spet šla. A sem vedno  poskušala gojiti neko obliko stika z ljudmi. Na primer, v sudanski vojni, peljala sem se na kolesu, s sabo sem imela aparat, a nisem imela namena fotografirat, takrat sem razmišljala, kaj se dogaja z mano. Zagledala sem žensko, ki je jokala. Stopila sem s kolesa in šla počasi, počasi proti njej in jo fotografirala. Gledali sva se, vedela je, da sem tam, bila je sredi žalovanja, a čutila sem, da mi s človeškim instinktom daje vedeti, da je OK, da sem tam. Njena bolečina je popustila in objeli sva se.

Kaj je bilo vaše vprašanje? Oddaljila sem se od teme ...

• Vaša odločitev za projekt s prebežniki v Londonu ... Je bila tudi iz praktičnih razlogov?

ATS: Ja, pa tudi bolj izzivajoča, bolj zanimiva in mnogo, mnogo težja Kajti ko greste daleč  nekam v neznano, se vam tam zdijo stvari seveda zanimive. A videti jih v vsakdanjem življenju ... Z nekaterimi od njih sem vzpostavila resničen odnos. Mislim, da jim je težko ustaviti se in se zares odpreti, pokazati  rane in mi pustiti opraviti svoje delo. To so pogumni ljudje.

• Najbrž je bilo zahtevno, da ste jih pripravili do tega, da so se odprli in spregovorili. Na projekciji ste omenili, da ste se s tem ukvarjali precej časa in da ste z nekaterimi postali prijatelji. Je to možno?

ATS: Da, mnogo časa sem preživela z njimi in z nekaterimi postala prijateljica. O tem sva se pogovarjala s Pepom Bonetom (španskim fotografom, op. T.P.). Če res postaneš prijatelj, jim morda delaš slabo uslugo, kajti tvoj posel je pripovedovati njihovo zgodbo in če si jim res blizu, je to težje. To je nekaj, o čemer še vedno razmišljam. Res, tu je moja razstava in še mnoge druge, a počutim se na začetku. Čeprav sem fotografinja že deset let, se počutim, kot da začenjam znova. Kajti s tem projektom se je moje delo spremenilo, moja prepričanja zorijo in se spreminjajo. In v tem je del privlačnosti fotografije.

• Citirala bom Žižka:“ Človeška segregacija je realnost ekonomske globalizacije, meja med izključenimi in vključenimi v blaginjo je ostra. In fantaziramo prav  o tistih z druge  strani zidu, na katerega projiciramo naša čustva in skrite želje.“

Kako vam gre s tem, na včerajšnji projekciji ste omenili, da je fotografiranje za vas vrsta čustvene terapije.

ATS: Da, absolutno, zame je to čustvena terapija. In imate prav, gre za družbeno delitev in čista sreča je, na kateri strani zidu se znajdete. Kje se rodite. Kot človeška bitja bi morali razumeti, da se lahko kadarkoli znajdemo na drugi strani linije. Zato so pomembni sočutje in razumevanje in ljudje, ki imajo interes, da se zid podre. Da svet postane 'a better place', ne da bi zvenelo preveč hipijsko.

• Stati izza kamere/aparata je položaj moči in distance, od ljudi in od realnega življenja.

ATS: Veste, s sabo nimam svojega aparata in se počutim zelo nemočno. (Se  nasmeje). Šalim se. Vprašali ste me, zakaj sem delala film, to je hitreje. Ko sem se pogovarjala z njimi, pa sem si  včasih želela, da bi imela diktafon in ne kamero. In govorili sva tudi o fotografiji kot odsevanju življenja. Morda ne gre za odsevanja, ampak valovanja ...

• Verjamete v moč fotografije?

ATS: Da!!! Je to dovoljeno? (razposajeni smeh)

• A 'močne' fotografije nimajo moči, če se ne pojavijo v medijih ...

ATS: Mislite na časopise in revije ali tudi na druge medije? O tem sem govorila na svoji prezentaciji. Projekt Stil humane – stil here je depresivna tema, uredniki nočejo, da bi bralci ob zajtrku padli v depresijo. Mogoče preprosto 'nimajo jajc', ali menijo, da je preveč apatije. Razmišljajo o tem, kaj bo prodajalo njihove časopise. Fotografi morajo biti kreativni v spravljanju svojega dela v javnost. Lahko narediš razstavo, kreiraš festival, delaš film, ali uporabljaš internet, blog ... Kjer je volja, je pot.

• Ali se je možno preživljati s fotografijo?

ATS: Ja, seveda, vendar nekaterih projektov ne delaš za denar. Delaš kaj drugega in je definitivno možno preživeti od fotografije. Ne prav dobro, jaz sem revna in srečna, zame je to dovolj. (Se spet prepričljivo nasmeji)

• Za zaključek, vprašanje spola fotografa, ali ima kakšen vpliv?

ATS: Ja, zanimivo, po tukajšnji prezentaciji so se vse udeleženke festivala prišle pogovarjat, od moških pa le eden ali dva, tista najbolj senzibilna. Saj vemo, da smo ženske čustvena bitja in lahko smo ponosne na to, to je tisto, kar lahko 'prinesemo s seboj na žur'. Ali niste srečni ob mojem zelo intelektualnem govoru? (smeh in potem odgovor na zastavljeno vprašanje)

Ja, mislim, da vpliva, ne vedno, ampak pogosto. Vse več fotografinj napreduje in imajo zelo pomembno vlogo.

• Imajo res? Vtis imam, da v 'elitnem' svetu fotografov prevladujejo moški.

ATS: Ja, ko sem začenjala pred desetimi leti z delom za časopis, skoraj ni bilo žensk, ki bi delale v tiskanih medijih v Veliki Britaniji. Zdaj jih je mnogo več, a tudi prej smo imeli izjemne fotografinje, npr. Diane Arbus, Nan Goldin, Annie Leibovitz ... In zdaj vidimo novi val žensk, ki gredo postopno od začetka do vrha. Ta prostor jim omogoča  rast, zato tudi fotografija kot medij napreduje. Z njimi vstopajo nove energije in drugačne perspektive.

Novo mesto, julij 2009

Dan po najinem intervjuju je Abbie v kvalitetni mednarodni konkurenci prejela Nikonovo nagrado festivala Fotopub za svojo fotozgodbo Stil human stil here.

Tanja Plevnik