INTERVJU z Abbie Trayler Smith

Abbie Trayler-Smith se je rodila leta 1977 in odraščala v južnem Walesu. Medtem ko je študirala pravo na Kings College v Londonu, je pričela fotografirati za študentski časopis. Po diplomi 1998 je kot fotografski samouk začela delati za Daily Telegraph.

Naredila je nekaj zanimivih fotografskih projektov: od pokopa Haile Selassija v Etiopiji, da pozabljene vojne v Sudanu, krizo lakote v Malaviju in obletnico napada na Pearl Harbour, Havaje in Falklandske otoke, pokrivala je področja, ki jih je prizadel cunami, vojno v Iraku, fotografirala ruandska polja smrti, z novinarskim veteranom Biloml Deedsom poročala o konfliktu v Darfurju in Sudanu. V septembru 2006 je odstopila od pogodbe z Daily Telegraph, da bi delala kot svobodna fotografinja za različne stranke in da bi lahko namenila več časa osebnim projektom. Zdaj jo zastopa Panos Pictures v Londonu. (www.abbietraylersmith.com)

foto: http://www.legatum.org/rise/photographers.html

Kljub svoji mladosti je prejemnica uglednih nagrad za svoja fotografska dela. Leta 2009 je v Host Gallery v Londonu predstavila svoj angažirani projekt Still Human, Still Here, v katerem je raziskovala in dokumentirala svet zavrnjenih prosilcev  za azil, ki živijo v londonskem podzemlju.  Dobili sva se v času festivala dokumentarne fotografije Fotopub  v Novem mestu, kjer je predstavila svoj londonski projekt in vodila delavnico dokumentarne fotografije.

• Fotografija ni niti odsev realnosti niti interpretacija realnosti, je konstrukcija realnosti. Kaj mislite o tem in kako vidite lastna dela?

ATS: Ne mislim, da gre za odsev ali za interpretacijo, ampak za mešanico konstrukcije in resnice. Kajti če želiš povedati zgodbo, moraš do določene mere konstruirati. Moj cilj, ne vem, če sem ga dosegla, je uporabiti metodo konstrukcije, da povem resnico, mojo resnico. Ne domišljam si, da je to končna beseda, ampak gre za mojo resnico. Naj povem, da sem najlepši kompliment za svoje delo kadarkoli dobila od migranta Alana, moškega, ki sem ga fotografirala v železniškem podhodu. Prišel je na otvoritev in povedal svojo zgodbo in se mi zahvalil, ker sem jim dala njihov glas.

• Gre res za 'glas' ali za 'obraz'?

ATS: Dobro vprašanje. Mislim, da gre za glas. Če te fotografija'nagovori', ima torej glas.

• Moj vtis je,  da gre na tej vaši razstavi bolj za' obraz'. Ni nobenih imen, komentarjev …

ATS: Delno je to zaradi načina tukajšnje razstave (v Novem mestu), v Londonu so bile fotografije oseb predstavljene tudi z njihovimi osebnimi zgodbami. Strinjam se, morate slišati glas teh ljudi, prebrati njihove zgodbe, poznati njihovo ozadje. To je tehnični 'zajeb', oprostite mojemu jeziku. Zato sem tudi predstavila  film (na večerni projekciji op. T.P.), v njem se ne sliši moj glas, ampak njihov, ker sem se tako zavestno odločila.

• Zakaj ste se odločili narediti tudi film?

ATS: Ker menim, da morajo ljudje slišati zgodbe od njih samih. Ko narediš razstavo in poskušaš javnosti posredovati sporočilo, je zelo dobro uporabiti multimedijski način in internet. Tako dosežeš več ljudi, najdeš novo publiko, ki je mnogo večja od tiste, ki jo imejo fotorevije.

• Odnos med besedilom in fotografijo: kako ga vidite?

ATS: Mislim, da fotografija govori sama zase. Dojeti je treba 'filing' fotke. Tekst je sekundaren. Najprej vidite sliko in se zgodi reakcija, potem šele se morda  zganete, da bi zvedeli več iz besedila. Zame je fotografija čustveno potovanje. V ljudeh, ki gledajo fotografije, želim zbuditi čustva. 

• A dogaja se, da fotografije manipulirajo s čustvi. Toliko bolj, kadar ne poznamo ozadja ali ni besedila.

ATS: To je le delno res. Če poskušate pokazati svojo verzijo sveta, še ne pomeni, da nameravate manipulirati, ampak nagovarjati v nekem smislu. Vi ste izpostavili negativni vidik. Seveda fotografije lahko manipulirajo. Ljudje so manipulirali s podobami že pred Kristusom. To ni nič pretresljivega. Ne vem, preprosto ne maram besede manipuliranje. Mislim, da rahlo izgublja pomen. Kajti iz tega sledi, da gledalec nima razuma ali lastne pameti.

• Se strinjam. Toda svet je prenapolnjen s podobami, razmišljanja ob njih pa je zelo malo.

ATS: Da, toda potem je treba vprašati direktorje družb, oglaševalce in TV postaje pa vse ljudi, ki uporabljajo podobe, da nas bombardirajo z njimi. Menim, da ni treba s tem vprašanjem gnjaviti fotografe, ki poskušajo ustvarjati avtentično delo.

• Kaj se zgodi s fotografijami, ko jih posnamete? Kakšen vpliv imate na to, kaj se z njimi dogaja?

ATS: Delam za agencijo Panos. Vanjo investirajo nevladne organizacije in dobrodelne ustanove. Ampak imate prav, v tem smislu nimam nobene kontrole nad fotografijami. Ne držim jih 'na kratko'. Morda se bom lotila tega projekta, povečati pregled nad tem, a ne še v tem trenutku.

• Vas to frustrira?

ATS: Ne, ampak gre za nekaj, na čemer želim delati. Jasno, cilj je imeti velik vpliv s fotografijo, a to je pot, dolga vse življenje. V tem smislu nisem frustrirana.

• Podobe so lahko del kulturalnega imperializma ali se proti njemu borijo. Kaj po vašem mnenju ustvarja črto razlike med enim in drugim?

ATS: Pravzaprav nisem o tem razmišljala. Ste jutri tu? Se lahko jutri zmenimo za drugi del? Prav rada bi razmislila o tem.

• Gre za zahtevno vprašanje ...

ATS: Nisem študirala fotografije, bolj čutim, da študiram življenje. Lahko vam pripovedujem o ljudeh. Nisem prepričana, ali vam lahko dam  inteligenten odgovor na vaše vprašanje. Mislim pa, da je ključ v integriteti fotografa. In nekateri jo imajo in nekateri ne. Ko srečam nekoga, ki dela z integriteto, vem, da sem srečala nekoga, ki je poseben. In od takšnih me zanima njihovo delo in njihovo mnenje.

• Na vaši prezentaciji ste med drugim omenili, da je bilo za vas impresivno odkritje, da je t.i. tretji svet neposredno vi soseščini, tako rekoč za vogalom vašega bivališča v Londonu. Torej ne nekje daleč in na distanci.

ATS: Da, mislim, da je povsod okoli nas in to je nekaj, kar bi morali kot človeška bitja ... Kaj naj kar čakamo?

• Torej, tretji svet v prevem svetu, tretji svet za vogalom. In vaša odločitev, da nekaj storite.

ATS: Ko sem delala za Daily Telegraph,  sem odhajala  na pot, prispela za dva tedna in spet šla. A sem vedno  poskušala gojiti neko obliko stika z ljudmi. Na primer, v sudanski vojni, peljala sem se na kolesu, s sabo sem imela aparat, a nisem imela namena fotografirat, takrat sem razmišljala, kaj se dogaja z mano. Zagledala sem žensko, ki je jokala. Stopila sem s kolesa in šla počasi, počasi proti njej in jo fotografirala. Gledali sva se, vedela je, da sem tam, bila je sredi žalovanja, a čutila sem, da mi s človeškim instinktom daje vedeti, da je OK, da sem tam. Njena bolečina je popustila in objeli sva se.

Kaj je bilo vaše vprašanje? Oddaljila sem se od teme ...

• Vaša odločitev za projekt s prebežniki v Londonu ... Je bila tudi iz praktičnih razlogov?

ATS: Ja, pa tudi bolj izzivajoča, bolj zanimiva in mnogo, mnogo težja Kajti ko greste daleč  nekam v neznano, se vam tam zdijo stvari seveda zanimive. A videti jih v vsakdanjem življenju ... Z nekaterimi od njih sem vzpostavila resničen odnos. Mislim, da jim je težko ustaviti se in se zares odpreti, pokazati  rane in mi pustiti opraviti svoje delo. To so pogumni ljudje.

• Najbrž je bilo zahtevno, da ste jih pripravili do tega, da so se odprli in spregovorili. Na projekciji ste omenili, da ste se s tem ukvarjali precej časa in da ste z nekaterimi postali prijatelji. Je to možno?

ATS: Da, mnogo časa sem preživela z njimi in z nekaterimi postala prijateljica. O tem sva se pogovarjala s Pepom Bonetom (španskim fotografom, op. T.P.). Če res postaneš prijatelj, jim morda delaš slabo uslugo, kajti tvoj posel je pripovedovati njihovo zgodbo in če si jim res blizu, je to težje. To je nekaj, o čemer še vedno razmišljam. Res, tu je moja razstava in še mnoge druge, a počutim se na začetku. Čeprav sem fotografinja že deset let, se počutim, kot da začenjam znova. Kajti s tem projektom se je moje delo spremenilo, moja prepričanja zorijo in se spreminjajo. In v tem je del privlačnosti fotografije.

• Citirala bom Žižka:“ Človeška segregacija je realnost ekonomske globalizacije, meja med izključenimi in vključenimi v blaginjo je ostra. In fantaziramo prav  o tistih z druge  strani zidu, na katerega projiciramo naša čustva in skrite želje.“

Kako vam gre s tem, na včerajšnji projekciji ste omenili, da je fotografiranje za vas vrsta čustvene terapije.

ATS: Da, absolutno, zame je to čustvena terapija. In imate prav, gre za družbeno delitev in čista sreča je, na kateri strani zidu se znajdete. Kje se rodite. Kot človeška bitja bi morali razumeti, da se lahko kadarkoli znajdemo na drugi strani linije. Zato so pomembni sočutje in razumevanje in ljudje, ki imajo interes, da se zid podre. Da svet postane 'a better place', ne da bi zvenelo preveč hipijsko.

• Stati izza kamere/aparata je položaj moči in distance, od ljudi in od realnega življenja.

ATS: Veste, s sabo nimam svojega aparata in se počutim zelo nemočno. (Se  nasmeje). Šalim se. Vprašali ste me, zakaj sem delala film, to je hitreje. Ko sem se pogovarjala z njimi, pa sem si  včasih želela, da bi imela diktafon in ne kamero. In govorili sva tudi o fotografiji kot odsevanju življenja. Morda ne gre za odsevanja, ampak valovanja ...

• Verjamete v moč fotografije?

ATS: Da!!! Je to dovoljeno? (razposajeni smeh)

• A 'močne' fotografije nimajo moči, če se ne pojavijo v medijih ...

ATS: Mislite na časopise in revije ali tudi na druge medije? O tem sem govorila na svoji prezentaciji. Projekt Stil humane – stil here je depresivna tema, uredniki nočejo, da bi bralci ob zajtrku padli v depresijo. Mogoče preprosto 'nimajo jajc', ali menijo, da je preveč apatije. Razmišljajo o tem, kaj bo prodajalo njihove časopise. Fotografi morajo biti kreativni v spravljanju svojega dela v javnost. Lahko narediš razstavo, kreiraš festival, delaš film, ali uporabljaš internet, blog ... Kjer je volja, je pot.

• Ali se je možno preživljati s fotografijo?

ATS: Ja, seveda, vendar nekaterih projektov ne delaš za denar. Delaš kaj drugega in je definitivno možno preživeti od fotografije. Ne prav dobro, jaz sem revna in srečna, zame je to dovolj. (Se spet prepričljivo nasmeji)

• Za zaključek, vprašanje spola fotografa, ali ima kakšen vpliv?

ATS: Ja, zanimivo, po tukajšnji prezentaciji so se vse udeleženke festivala prišle pogovarjat, od moških pa le eden ali dva, tista najbolj senzibilna. Saj vemo, da smo ženske čustvena bitja in lahko smo ponosne na to, to je tisto, kar lahko 'prinesemo s seboj na žur'. Ali niste srečni ob mojem zelo intelektualnem govoru? (smeh in potem odgovor na zastavljeno vprašanje)

Ja, mislim, da vpliva, ne vedno, ampak pogosto. Vse več fotografinj napreduje in imajo zelo pomembno vlogo.

• Imajo res? Vtis imam, da v 'elitnem' svetu fotografov prevladujejo moški.

ATS: Ja, ko sem začenjala pred desetimi leti z delom za časopis, skoraj ni bilo žensk, ki bi delale v tiskanih medijih v Veliki Britaniji. Zdaj jih je mnogo več, a tudi prej smo imeli izjemne fotografinje, npr. Diane Arbus, Nan Goldin, Annie Leibovitz ... In zdaj vidimo novi val žensk, ki gredo postopno od začetka do vrha. Ta prostor jim omogoča  rast, zato tudi fotografija kot medij napreduje. Z njimi vstopajo nove energije in drugačne perspektive.

Novo mesto, julij 2009

Dan po najinem intervjuju je Abbie v kvalitetni mednarodni konkurenci prejela Nikonovo nagrado festivala Fotopub za svojo fotozgodbo Stil human stil here.

Tanja Plevnik