Intervju z ARNEJEM HODALIČEM

Dobila sva se kar na terasi apartmaja Ravbar v Novem mestu, pripravljal se je na večerno projekcijo na Fotopubu. Na parkingu je stal golf z ljubljansko registracijo, ki so se mu prepričljivo poznali letni časi in kilometri. Priznam, da sem se vprašala, komu pripada.

• Fotografija ni posnetek realnosti, ni interpretacija, ampak je konstrukcija realnosti.

AH: Absolutno to drži. Fotografija še nikoli ni bila realnost sama. Dodal bi, da je to konstrukcija želj in hotenj avtorja fotografije. Skozi avtorjev pristop se nariše fotografija, pristopi so lahko takšni in drugačni, zato je tudi prikazana realnost takšna ali drugačna. Kar vidimo na fotografiji, je zmeraj odraz avtorjevega pristopa, načina in gledanja.

• Fotografija je tudi del kulture, konvencij, navsezadnje. Podobe so lahko del estetike, pa tudi politike.

AH: Ja, seveda so. Ampak ravno to je tisto, zaradi česar fotografije ne morejo biti realnost, ampak so odvisne od avtorja, ne od realnosti, v kateri so nastale.

• Zanima me vaš pogled na to, kako se lahko fotografije vklapljajo v kulturni imperializem in kako se proti njemu borijo.

AH: Nekateri se poskušamo boriti, nekateri se vklapljajo. Ker je fotografija  odsev avtorjevih hotenj, torej moja fotografija odraža, kako vidim stvari v kulturnem ali političnem smislu. Na primer, če greva v Palestino delat izraelski fotograf in jaz, ki sem na strani Palestincev, bova prinesla čisto drugačne fotke.

• Verjamete v moč fotografije?

AH. V moč fotografije? Niti slučajno. To je vse en sam blef! (se nasmeji)

• To zveni paradoksalno.

AH: To je shizofreno, ja, ne samo paradoksalno. Poskušaš nekaj naredit, seveda veš, da ne moreš nič naredit, obenem se še trudiš. Potem se sprašuješ, zakaj se trudiš. Ali zato, ker drugega ne znaš, ali ti res tako čutiš, ali se trudiš, ker od tega živiš? Tu nastaja več vprašanj. Ampak zagotovo to ni lahka situacija, da fotografije nimajo nobene moči. Moč imajo danes samo pokvarjeni politiki in noben drug.

• Najbrž je bilo od nekdaj tako.

AH: Verjetno. Tudi če si na strani dobrih, ne moreš nič narediti.

• Ta paradoksalnost najbrž bega vsakega, ki poskuša biti pošten do sebe. Vi ste veliko delali v neevropskem prostoru. Kako opredeljujete razlike v svetu: kot vzhod - zahod, bogati –revni …

AH: Delim na Zahod in Tretji svet. To je bolj izrazoslovje kot prepričanje. Zavedam pa se, da živimo v parih procentih najbolj privilegiranih državljanov. Tega se je treba zavedati. V vsakem od nas pa je zlo, ki ga ne bomo mogli nikoli izkoreniniti. Nisem še spoznal nikogar, ki ga ne bi imel v sebi. Mogoče, da gre za samoohranitveni nagon in nezavedno. Egoizem je še mila oblika tega zla.

• Vi ste bili verjetno priča mnogim prizorom, kjer je šlo za trpljenje, ki si ga v našem razvajenem svetu ne znamo niti predstavljati.

AH: Trpljenje in kar je še huje, nemoč teh ljudi. Mi imamo izbiro, mi se tukaj nekaj važimo, gremo tja v neki tretji svet, pa hodimo blazno korajžno po minskih poljih, tako kot jaz to skozi delam, ampak zvečer si lepo v hotelu, ena zvezdica, dve zvezdice, se stuširaš … Oni pa še naprej hodijo po minah, to je zelo … zoprn občutek.  Rad priznam, da ne bi zamenjal z njimi, da sem rajši v hotelu.

• Imate kdaj slabo vest?

AH: Vseskozi.

• Kako se soočate s tem?

AH: Ja, težko. Zelo težko. A se ne vidi? (se nasmeje, kot da ga smeh osvobaja bolj kot odkrito samopriznanje)

• Zanima me, kaj menite o  tejle misli Johna Bergerja:

»Podoba nasilja, ki jo ujame kamera, je dvojno nasilna. In obe nasilji krepita isto nasprotje:

Med fotografiranim trenutkom in vsemi drugimi trenutki. Gledalec fotografskih posnetkov vojnega trpljenja doživlja šok zaradi lastne moralne neustreznosti.«

Je to isti šok, ki ga doživlja fotograf?

AH: Bi rekel, da ja. S tem, da imaš kot fotograf še občutek nekega poslanstva, ki je seveda čisto lažen. Je to in še več. Ampak, vprašajte se globoko, tako gledalec kot fotograf … Redki bodo priznali, v literaturi je tega sicer veliko, osebno pa bo malokdo rekel: Nisem to jaz, super. The best! Nisem, dobro je, naj bo on, samo da nisem jaz! Pretiravam, saj se razumemo. Toda to je en velik 'catch' socialne fotografije, da na nek način še bolj spodbuja to Zlo.

• To razliko?

AH: To dvojnost, ki si jo nekateri priznamo in nekateri ne.

• Berger se je par desetletij nazaj vprašal …

AH: On se je veliko spraševal, ja (Arne se spet nasmeje).

• Mislim, da je OK, da se sprašujemo (se nasmejem tudi sama)

No, Berger se je vprašal, ali je sploh možna alternativna praksa profesionalnega fotografa. In si odgovori nikalno, da sistem tega ne dopušča. Da pa se fotografije lahko uporabljajo v skladu s prakso, namenjeno alternativi.

Kaj se zgodi, ko so posnetki tukaj?

AH: Potem je prva misel, kako bi jih prodal, da bi preživel. (se seveda spet široko zasmeje) Kaj mislite, da mene živi mana z neba in da tile (zamahne nekam proti mestu) ne razmišljajo isto. Poglejte, tale revež se je pripeljal še s slabšim avtom iz Rotterdama (Otto Snoek,op T.P.). Verjamem, da tudi on tako razmišlja.

• To je precej …

AH: Ja, saj smo že rekli.

• Kaj, če so na potezi drugi, ne fotografi? Berger pravi, da je treba vzpostaviti kontekst, v katerem bi fotografija dobila drugačno branje, da se jo postavi ob druge fotografije in besedila.

AH: Jasno, treba jih je postaviti skupaj z besedilom. Sicer je to l'art pour l'art, to pa je potem čisto nekaj drugega, potem ne govorimo več o dokumentarni fotografiji, ampak o umetnosti. Dokumentarna fotografija pa vsaka potrebuje razlago in, če se postavimo na realna tla, taka, kjer sem jaz, ker Berger je le filozof, če gremo k ustanoviteljem Magnuma (Kappa, Bresson …) Kaj je bil njihovo geslo? Iz Magnuma nobena fotografija brez podnapisa! Od leta 1947, ko so ga ustanovili, in velja še danes!

• Stati izza fotoaparata ali kamere vzpostavlja distanco do tistega, ki je fotografiran ali sneman. Vzpostavlja tudi neke vrste premoč, če to fotograf hoče ali ne, vsekakor tehnološko premoč, zlasti še, če so na 'drugi strani' situacije Tretjega sveta.

AH: Če so. A ne me enačit s fotografom Tretjega sveta. Delam tudi v Evropi, npr. v Švici sem fotografiral atomske raziskave. Tam sem bil proti njim bistveno bolj šibek s svojim aparatkom.

Ja, seveda, je distanca, ampak tako do Tretjega kot do našega sveta. Ni seveda isto, je pa podobno.

• Je mogoče to distanca, ki pomaga prenesti te zahtevne trenutke, situacije nasilja?

AH: To ni problem. To moraš razčistit v glavi, preden boš to delal. Kako? Ko se enkrat odločiš, si zgradiš zid v sebi, nepreskokljiv – dokler delaš na terenu. Ko prideš domov, se ta zid seveda malo poruši, za kratek čas. Preden greš znova na teren, ga spet vzpostaviš.

• Vtis imam, da je malo žensk med 'elitnimi' uveljavljenimi fotografi.

AH: Ne bi rekel. No ja, jih je manj, ampak jih je par tako dobrih, da se lahko mnogi moški skrijejo.

·         Nisem vrednotila, ampak sem govorila o tem, da jih je manj. Zakaj?

AH: Res jih je malo manj. Mogoče zaradi samega začetka, ko je bila fotografija bolj stvar tehnike. Saj je tudi manj pilotk …

·         Ali zaradi terenskega dela, zahtevnega premikanja po svetu?

AH: Saj ni treba, da se veliko premikaš, da hodiš samo po nekih 'svinjarijah' in vojnah. Lahko delaš v svojem kraju. Na primer Abbie Trayler, ona je delala 'doma', sicer na nekih čudnih koncih, ampak je to bilo v Londonu. Zvečer je lahko šla domov in si naredila večerjo.

·         Ja, ampak Abbie je bila tudi v Darfurju, Etiopiji …

AH: Mislil sem na to razstavo, Stil human stil here.

·         Ste bili na njeni razstavi. Se vam zdijo takšne razstave potrebne?

AH: Hm, ja. A kaj se bo zaradi tega zgodilo, spremenilo? Mene to bolj skrbi. Če bi pa rekel 'ne', lahko tudi sam takoj neham delat. Ne vem, kako Abbie gleda na to, ona je mlajša. Ko sem bil mlajši, sem drugače gledal na to, spremenila me je vojna na Balkanu. V svoji karieri sem enkrat samkrat videl direktno korist od svojega dela. Enkrat samkrat. To je bilo fantastično. Šlo je za Pakistan.

·         Človek lahko živi od tega. Nekaj časa že …

AH: Ja, nekaj časa. Pa še v tem primeru se lahko vprašam, je šlo za moč fotografije ali za moč piara.

·         Se vam zdi sploh potrebno, razmišljati o podobah, ki nas obdajajo?

AH: Veste, nisem fotograf po duši,če bi bil, bi bil fotoaparat na mizi. Sploh ga nimam s sabo.

·         Ampak ste kaj?

AH: Dokumentarist, zapisovalec zgodb. Zato bom danes na Fotopubu govoril čisto nekaj drugega. Verjamem, da jih bo šlo pol ven. Če boste tam, boste videli.

·         Zdaj ste me motivirali. Imam pa vtis, da se mnogi fotografi trudijo delat zgodbe.

AH:  Če bi bil tukaj z nalogo, delati zgodbo, potem bi prišel s fotoaparatom. Midva pa sva govorila o vizualni percepciji sveta. To se pravi, imeti željo, zapisovati s fotografijo. Jaz te želje nimam. Dobim jo, ko delam zgodbo. To nima veze z estetiko.

·         Vas plačajo po reportažah ali po fotografijah?

AH: Nič nisem plačan, če povem direktno! Plačam sem tako mizerno,da je to smešno. Vozim starega golfa, ki je tako zgonjen kot tisti golfi, ki jih vozijo 'strojani'. Danes, ko sva se z Meto nekaj ustavljala in spraševala, si ljudje niso upali šipe odpret, so naju imeli za Roma … Fantastična izkušnja! (se spet 'prešerno' nasmeji). 

·         Če bi lahko izbirali, bi izbrali drugačno pozicijo v družbi?

AH: Kaj bi si želel? Da bi imel neomejene resurse, sponzorja, ki bi mi omogočil, da lahko delam, kar delam. Ne rabim denarja, ta golf je čisto v redu. Zdaj 90% živim od predavanj, doktoriral sem in sem docent na Visoki šoli za fotografijo, predavam tudi na FDV. Ampak to je plačano, ne smem povedat, kako malo … Kot urednik slovenske izdaje National Geographic, kaj mislite, koliko zaslužim? 460€ honorarja! In nobenih plačanih prispevkov. Pet Bonet, ki štrli kot fotograf v svetovnih merilih, ga moram vprašat, če ima za avto. To je to! Modni fotografi imajo hiše v Malibuju. Takih dokumentarnih fotk kapital ne potrebuje.

·         Kaj pa alternativni pristopi?Interenet?

AH: To nima nobene zveze z dokumentarno in reportažno fotografijo! Kaj so danes trendi? Poglejte POP TV, v vsakem prekletem dnevniku oglašujejo: Postanite naš sodelavec. To je popolna degradacija našega dela. Vsak lahko nekaj posname, si izmisli, npr. jetija v Kočevju. Cela zvrst neke profesije propada. Imamo pa 7 miljard fotografov s svojim mobilcem.

·         Boste to danes povedali publiki in mladim fotografom?

AH: Ne! Ja, če me bo kdo vprašal. Lahko me vprašate, bom povedal. (smeh)

·         Hvala, za poštenost in iskrenost, verjamem, da je treba o tem govoriti.

AH: Nič pa se ne bo spremenilo.

·         Morda ne gre za spremembe, ampak da nas ni sram pred samim seboj.

AH: To pa ja!

Arne Hodalič je zvečer res presenetil. Ne s svojimi odličnimi fotografijami, ker smo to od njega, mojstra fotografskega posla, pričakovali. Presenetil je s svojim odličnim pripovedovanjem. In to kljub temu, da ga je Chris de Bode prijateljsko prisilil v uporabo angleškega jezika. Če je fotografija globalni jezik, slovenščina pač ni in nikoli ne bo. Sicer pa, kdo potrebuje globalni jezik, globalno fotografijo, globalnost? Ali se ne bi sprijaznili s svojo nepopolnostjo, omejenostjo, protislovnostjo. Kot Arne, ki se sploh nima za fotografa, ki dvomi v njihovo poslanstvo, ki dvomi v moč fotografije, ves njegov pristop pa priča o tem, kako resno jo jemlje.

Novo mesto, julij 2009