Beseda fotografija kot sestavljenka iz dveh grških besed – phos (svetloba) in graphie (pisanje, risanje in upodobitev) – je pomembna na številnih nivojih. Kot beseda predstavlja paradoksno zvezo »svetlobe« (sonce, bog, narava) in »pisanja«(zgodovina, človeštvo, kultura), nemogoče binarno nasprotje, ki ga »fiksira« le spreten jezikovni trik. Ta jezikovna konstrukcija, polna privlačne sile dvojega v enem (sile, ki je izredno prisotna pri dagerotipu, ki je seveda istočasno negativ in pozitiv), omogoča izognitev odločitvi, kateri sferi je potrebno pripisati fotografijo. Dejansko fotografija kot ohranjanje razlikovanja ne predstavlja niti nekega tretjega izraza, ujetega »med« naravo in kulturo, niti prav tako priročnega vztrajanja pri večni neodločenosti. Negotova glede lastne indentitete se fotografija tako postavlja kot domnevna samoprisotnost obeh konceptov, ki jo tvorita.

Geoffrey Batchen, Burning with Desire - The Conception of Photography (1999)

Ne spomnim se, da bi klasična fenomenologija, kakršno sem spoznal med odraščanjem (in pozneje ni bilo nobene druge), kdaj govorila o želji in žalovanju. Na Fotografiji sem si kajpada lahko zamišljal - kajpada zelo ortodoksno - celo mrežo bistev: materialnih (ki zahtevajo študij fizike, kemije, optike Fotografije), regionalnih (ki prihajajo denimo iz estetike, zgodovine sociologije); a v trenutku, ko sem prišel do bistva Fotografije nasploh, sem se razcepil, namesto da bi šel po poti formalne ontologije (logike), sem zastal, nisem se hotel odločiti, kakor da bi varoval zaklad, svoje želje ali bolečine; bistvo, ki sem ga slutil za Fotografijo, se v mojem duhu ni dalo ločiti od "patetike", iz katere je že na prvi pogled narejena.Kot spektator sem se zanimal za fotografijo samo iz "čustvenih razlogov"; hotel sem jo globlje dognati, a ne kot vprašanje (temo), pač pa kot rano: vidim, čutim, torej opazujem, gledam in mislim.

                                    Roland Barthes (1915-1980), Camera lucida

Fotografija je sistem vizualne montaže. V osnovi je  stvar uokvirjanja dela vidnega polja, s pravega mesta ob pravem času. Kot šah ali pisanje, je fotografija stvar izbire med ponujenimi možnostmi, le da v primeru fotografije število možnosti ni omejeno, ampak je brezmejno. 

John Szarkowski (1925-2007)

Fotografija ima svoje govorice, ki jih ni mogoče brez ostanka prevajati v druge. Spoznanje je pravzaprav trivialno, kajti nobenega jezika ni mogoče brez ostanka prevesti v kakega drugega. To pa še ne pomeni, da prevajanje ni mogoče, da sporazumevanje med različnimi govoricami ni mogoče. A v končni fazi tako ali tako ne gre zgolj za sporazumevanje, saj so pomembnejša srečevanja, pomembnejše so resonance, ki odpirajo prostore družbenega življeneja ljudi. Ljudje si navadno narobe predstavljajo funkcijo jezika ali govorice. Jezika namreč ne uporabljamo zgolj zato, da se sporazumevamo, da komuniciramo. Jezik in govorice uporabljamo zlasti zaradi tega, ker z njimi ustvarjamo nove pomene, nove prostore duhovnega in simbolnega življenja, nove svetove družbenega, nove poti in možnosti za potovanja. Ključno za vsak jezik in za vsako govorico je ustvarjanje, kreiranje novega, kjer se lahko naselimo. 

Dušan Rutar, Za-govor podob

Ko beremo fotografijo, beremo to, 

kar ni bilo nikoli zapisano.

Walter Benjamin (1892-1940)