Ne spomnim se, da bi klasična fenomenologija, kakršno sem spoznal med odraščanjem (in pozneje ni bilo nobene druge), kdaj govorila o želji in žalovanju. Na Fotografiji sem si kajpada lahko zamišljal - kajpada zelo ortodoksno - celo mrežo bistev: materialnih (ki zahtevajo študij fizike, kemije, optike Fotografije), regionalnih (ki prihajajo denimo iz estetike, zgodovine sociologije); a v trenutku, ko sem prišel do bistva Fotografije nasploh, sem se razcepil, namesto da bi šel po poti formalne ontologije (logike), sem zastal, nisem se hotel odločiti, kakor da bi varoval zaklad, svoje želje ali bolečine; bistvo, ki sem ga slutil za Fotografijo, se v mojem duhu ni dalo ločiti od "patetike", iz katere je že na prvi pogled narejena.Kot spektator sem se zanimal za fotografijo samo iz "čustvenih razlogov"; hotel sem jo globlje dognati, a ne kot vprašanje (temo), pač pa kot rano: vidim, čutim, torej opazujem, gledam in mislim.

                                    Roland Barthes (1915-1980), Camera lucida